|
|
|||||||||
|
Razstave
|
|
||||||||
|
|
Marjan Novak pozna likovno umetnost in akterje, ki so se zapisal v njeno zgodovino. Z njimi se je srečeval med študijem likovne pedagogike v Zagrebu, pozneje pa na privatnem študiju v Rimu, kjer mu je znanje posredoval Piero Pizzi Canella. Večno mesto mu je kmalu postalo zakladnica umetnosti, tja se je večkrat vračal in odkrival bogatstvo preteklosti in sedajnosti. S številnimi sodobnimi umetniki se je neposredno srečal. Spoznal je beneškega slikarja Emilia Vedovo. Odkril je delo najpomebnejšega španskega povojnega umetnika Antonia Tapiesa. Že v najstniških letih pa je občudoval Rembrandta in pručeval njegove mojstrovine. Všeč mu je bil Van Gogh in mnogi drugi. Danes, ko je tudi sam likovni ustvarjalec, želi biti drugačen, svojstven. V njem ostaja pristen duh raziskovalnosti in poglabljanja v zastavljeno problematiko. Marjan Novak gradi oseben, avtonomen izraz. Sprehodil se je skozi vsa umetnostnozgodovinska obdobja, v njih odkrival pomembnost črte, vlogo barve, smisel za kompozicijo in še marsikatere druge zakonitosti slikarstva. Končno je vstopil v sfero abstrakcije in v njej našel svoj likovni jezik, ki mu vselej omogoča spregovoriti o konkretni stvarnosti. A avtorjevo videnje, doživetje, misel ali spomin, vse se je osvobodilo mimetičnih spon in se spremenilo v nepredmetno slokarstvo. Odmik od realnosti namreč pomeni vstop v avtorjeve osebne, intimne globine.
Novakove slike so grajene večplastno. Poleg barve uporablja tudi nekonvencionalne slikarske materiale, kot so mavec, pesek, kosi platna in podobnih tkanin, žgan papir, valovita lepenka, kava, sladkor in drugo. Njegovi slikovni ekrani tako iz dvodimenzionalne površine pogosto prehajajo v prostor. Zaznamuje jih pestra struktura in svojska tekstura. Celoten Novakov ustvarjalni proces pa usmerja igra materialov, iskanje medsebojnih odnosov, nasprotij, sorodnosti, specifičnih efektov. Prav v zadnjem času je odkril bogato izraznost, ki mu jo omogoča uporaba sladkane črne kave. Na slikarsko platno najprej nanese beli akril, nato sledi kavni premaz. Šele tako so postavljeni temelji za slikarsko intervencijo. Prav uporaba kavnega nanosa avtorju omogoča pričarati posebne učinke, kot so sijaj, akvarelne likovne vrednosti in mehkejši prehodi med posameznimi barvnimi partijami.
Najnovejša dela niso zgolj rezultat nanašanja na slikarsko platno. Voda namreč postaja odločijoč dejavnik slikovnega polja. Z njega izbira barvne sledi, ki jih pozneje s čopičem usmerja in nadgradi še avtor sam.
Kompenzacijsko čvrste likovne stvaritve Marjana Novaka torej nikoli niso prpuščene naključjem. Nastopajo po določenem, od avtorja izbranem redu in vsebujejo ritmiko barvnih nanosov in reliefnih naglasov. Tudi za abstraktne slike avtor snuje skice, ki postanejo vzgib za slikarsko izpoved, čeprav se ta med ustvarjalnim procesom lahko odmakne od postavljenih smernic. Slikarski akt je namreč vselej zaznamovan z igro, skozi katero se rojeva stvaritev, v katero želi umetnik vtkati vse tisto, kar je sedlo v njegovo oko in dušo. Oblike, ki nastajajo na slikovnem ekranu, so sicer abstraktne, hkrati pa prevzamejo identiteto aluzivnih form in se tako vežejo na svet konkretnega.
Čeprav imajo slike Marjana Novaka poudarek na snovni stvarnosti in s tem reliefni pestrosti, je avtorju pomemban tudi barva. Na slikovni oder prihaja v obliki pastoznih ali lazurnih, popolnoma prosojnih in akvarelni tehniki zelo sorodnih nanosov. Barvitost, zapisano v tradiciji primorskega slikarstva, ki je nedvomno poseben čar tega ambienta, je Novak šel iskat iz rodnih Brežic na Obalo. Kljub temu pa se je v opusu iz zadnjih dveh let zelo pogosto odločal za črno-belo barvno skalo. Najnovejša dela so pridobila modro in rdečo, z njih vse pogosteje žari tudi rumena. V paleti so zastopane še barve zemlje in nepogrešljiva bela, ki se v svoji čistosti ali niansiranju pojavi kot utelešenje svetlobe, ta pa se osvobaja iz večplastnega skeleta in se na trenutek popolnoma suvereno in polnomočno pojavi na slikovnem odru. Da, avtor išče svetlobo v svojih izpovedih in z njo pogosto uprizarja tudi prostor.
Na slikah Marjana Novaka se oblikovna pomenskost predmetov razblinja v nedoločljiv, oseben, prenesen predstavitveni svet. V prizorih lahko zaznavamo zgolj igro, iščemo otipljivo stvarnost. Lahko pa odkrivamo tudi slikarja samega, svet njegovih intimnih globin, razmišljanj, pogledov, vizij in iluzij. Pripoved je zastrta in avtor se osredotoča na obliko. Da, prav zato bi lahko rekli, da je njegova ustvarjalnost odeta v abstraktni ekspresionizem.
<< Nazaj
Novice
09/04/10
Sever gre na kafe!
11/10/09
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Ljubljana "PREBOJ MLADIH"
11/10/09
Akademski slikar Bojan GORENEC
Depo
|
|
||